Živimo v času spomina na enkratne dogodke v zgodovini človeštva. Ne le, da smo pred 17 - imi leti obeležili 2. tisočletje, ampak obeležujmo to leto tudi 500 let reformacije, namreč od leta 1517 je preteklo naravnost toliko časa. Vendar je za to obeležitev potrebno več kot le prižiganje luči, ognjemeti, bučna glasba, nazdravljanje, izrečene želje, kajti reformacija je bila neizmerno več - dotaknila se je najglobljega bistva posameznika in družbe. Brez nje danes ne bi bilo tega kar je in kar smo, morda ne bi obstajali niti kot narod, in če bi se še bolj držali njenih načel, načel reformacije, bi danes živeli boljše, bolj odgovorno do vsega, kar življenje je, brez tega, da ne bi večkrat morda vedeli kdo vse smo kot posamezniki, kot ena skupnost, kot narod, kot soljudje. Reformacije je postavila vsakega človeka v položaj odgovornega človeka. Človeka, ki stoji s svojo vestjo in delovanjem odgovorno pred sočlovekom in pred Bogom. Za to nalogo ga je pospremila z različnimi danostmi, možnostmi, svoboščinami, da je lahko zadihal kot svoboden človek, ki lahko potem ustvarja, je kreativen, da je lahko on sam, vse to, s čimer ga je življenje pospremilo ravno tja, kjer je in da je lahko čim bolj dejaven člen, ki podarja nekaj celotni družbi. Reformacija je bila proti vsaki manipulaciji, izkoriščanju, neenakopravnosti, proti vsem lisičjim brlogom človeškega delovanja in zametki njenih načel so takšni, ki se razvijajo še danes in naprej kut nujen poziv k napredku. Vsaj pri nekaterih. In tudi danes smo samo mi tisti, ki smo odgovorni. Vsak izmed nas. Pravičnost in resnica sta humani drži v nas, ki terjata vso odgovornost.
Veren človek pa ve še dalje, da je odgovoren celo pred Bogom. Bog namreč ni le ljubezen, katera se uporablja za avtomatsko odpuščanje, ampak je tudi velik pravičnež. Nekaj, Nekdo je zmeraj nad nami. To so se s časom vedno bolj prepričali tudi reformatorji izpred 500 - tih let, ki so skupaj z evropskim narodom doživljali ogromno spremembo vseh razsežnosti, ki je terjala od njih vse fizične in duševne moči ter celo mnoga življenja.
Prav je, da se spomnimo prednikov vseh nas, ki so delali za naš blagor. Prav je, da ohranjamo vse dobro, kar smo dobili kot popotnico in kar si nismo sami priborili in prav ter odgovorno je, da ustvarjamo odgovorno tudi mi. Ustvarjamo in ne uničujemo. Za to je potrebno res ogromno moči, dobre volje in dela, da, tudi žrtvovanja, nesebičnosti in prenašanja težav, celo krivic. Za to je potreben trden sistem vrednot, kjer bo vsak človek veljal nekaj v praksi in ne le z besedo. Vse, kar se je izvotlilo, naj se ponovno napolni. Vse, kar je zaspalo, prebudi. Naj prava vsebina zamenja stvari in pogum mlačnost.
Ravno zato se z globoko hvaležnostjo lahko obračamo nazaj in se spominjamo vseh ljudi, ki so premogli vse to, ki so verovali, zaupali in se trudili z vso močjo, silo in ljubeznijo, ki niso gledali le nase, ampak na vse. Vedeli so, da je pomembna prihodnost človeštva in si želeli, da bodo nekoč nekateri boljše živeli kot oni sami, da bodo njihovi otroci, vnuki, pravnuki, vsi mi imeli eno dobro zapuščino.
evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik