»Vrni se, Gospod, reši moje življenje, odreši me zaradi svoje dobrote! Zakaj v smrti ni spomina nate.« (Psalm 6,5-6a)
Bratje in sestre!
Pred veliko nočjo je zmeraj prošnja in ta prošnja je lepo opisana v Božji besedi 6. psalma. Vrni se, Gospod. Vrni se, življenje! Vrni se vse tisto, kar je vredno in plemenito in resnično življenje, česar človek noče izgubiti. Ta volja za življenjem in dobrim deležem je znamenje ljubezni in še česa podobnega. Človek ljubi življenje, vse tisto mnogo, kar predstavlja. A morda res ne ljubi vsak. Morda res ne vsak, saj je mozaik medčloveške sebičnosti in krutosti do življenja še kako poln. Pa vendar učiti se tudi to in ko človek resnično ljubi, želi vedno več, predvsem pa vedno globlje. Polni smo prošenj, mi ljudje, in resnična prošnja vseh nas je želja po življenju. Prošnja po resničnem življenju, ki pa ni nikoli v stvareh ali v sebičnem pogledu niti v brezskrbnosti. Sploh pa je vsem znana in jasna prošnja za življenje, ko nekoga izgubimo v senci smrti. Sploh takrat. Sploh takrat ne izpustimo ničesar iz rok navkljub slovesu! Ljubimo še naprej, morda še globlje in še bolj zavestno, tudi ko varujemo premnoge spomine, ohranjamo bolj lepe, kajti v človeku je želja po dobrem, po lepem, po življenju. In to je dobro. Kdor bo ljubil življenje, bo ljubil človeka in morda iskal še naprej, iskal tistega, ki je vse storil brez naše pomoči. Vprašajmo se retorično: »Le kaj smo storili mi sami in prinesli mi sami na svet, da smo dobili življenje? Le kaj smo storili mi sami, da smo dobili eden drugega v dar? Le kaj smo prinesli mi sami na svet, da ne bi že mnogo vsega dobili? Le kaj je tisto in tisti, kdo je, katerega kliče človek že od zibelke človeške narave naprej?« K temu Bogu kličemo tudi mi, k temu, ker je korak za korakom podarjal in dajal življenje skozi mnoga tisočletja, presegajoč vsa naša trenutna človeška mnenja in misli. Brez naše pomoči. On je nad vsem, rečemo zato. Življenje je tako zmagalo tudi v Kristusu, saj je po bedi učencev in učenk, nekateri izmed njih so se razbežali v svojo skrivajočo se človeškost, po vsem tem je zasvetila mogočna luč in iskra življenja je zagorela! No, iskra življenja gori zmeraj, tudi če je človek ne vidi. Tudi če človek ne vidi sonca, ono sveti zmeraj, je nekdo enkrat lepo zapisal. A iskra življenja, ki gleda v večno obzorje, je zagorela v Jeruzalemu, v tistem prostoru in času takrat, in nekateri so jo videli, drugi verovali, tretji upali, četrti zavrnili, spet drugi iskali še naprej, kakor je tudi dandanes. Iz bednosti človeških učencev se je rodila veličina človeškosti.
Psalmist je vztrajal pri prošnji za življenje – reši moje življenje, odreši me in morda so po križanju Kristusa prosili tudi učenci in učenke, a tega ne vemo. Pa vendar so bile psalmistove prošnje uslišane, tudi tiha hrepenenja učencev in učenk, vseh ljudi, ki prosijo in iščejo življenje, kajti Bog je Bog živih. Živih in življenja. On je dobrota. On je življenje. On je ljubezen. To je zapisano v mnogih sledeh in v premnogih ljudeh, na križu in pred kamnom v grob, v Besedi in nenazadnje v nas ter še kje, mnogokje, le videti je treba. Amen.
Katja Ajdnik, duhovnica